Vogrsko

Dvorec Vogrsko (z naslovom Vogrsko 46), po rodbini Bosizio (Božič) von Thurnegg imenovan tudi Božičev dvorec ali Bosizijeva vila v Vipavski dolini, stoji ob vznožju pobočja Stare Gore na robu istoimenske vasi, na levem bregu potoka Vogršček. Dvorišče pred njim je terasasto, zaprto s parapetnim zidom.

Dvorec je zgrajen na temeljih starejšega renesančnega gradu iz leta 1524, in sicer pred letom 1764 s strani družine Božič. V njeni lasti je ostal vse do leta 1906. Arhitektura se je včasih zmotno pripisovala arhitektu Nicolòju Pacassiju (npr. Šumi), ki pa je v tistem času živel na Dunaju. Novejše raziskave (Seražin) kažejo, da gre verjetno za delo Michela Bona (1715–1773) in Severia Giannija (ca. 1715–1780). Prav tako zmotno se je naročništvo povezovalo z Attemsi (Štupar Šumi), je pa res, da je arhitekturna zasnova sorodna v 1. vojni podrtemu dvorcu te plemiške rodbine v Podgori pri Gorici.

Podkvasto zasnovan tloris treh traktov, oblikovan kot tipična beneška vila s prizidki, je nepravilen in je posledica omenjenega dejstva, da je baročni dvorec nastal na temeljih starejše renesančne pristave iz 1. četrtine 16. stoletja. Ta je okoli sredine 17. stoletja prešla v last družine Božič. Takrat je najverjetneje postala aktualna ideja o prezidavi obstoječega sestava poslopij v reprezentativen dvorec. Najprej je verjetno že v 2. polovici 17. stoletja nastala kapela, locirana na mestu sedanje. V oporoki iz 1735 jo omenja Franc Anton Bosizio zu Thurnberg. Junija 1764 jo je ponovno posvetil goriški nadškof Karel Mihael Attems, o čemer priča napisna plošča z letnico nad vhodom vanjo in bi se v prevodu glasila: »To zgradbo sv. Roka in sv. Barbare je zgradila plemenita družina Bosizio, posvetil pa Karel Mihael Svetega rimskega cesarstva grof Attems, goriški nadškof, 19. junija 1764«. Njen tloris je pravokoten, prostor sega skozi dve etaži. Ob vzhodni steni je ohranjena nekdanja plemiška empora, ki je dostopna tako iz kapele kot iz osrednjega, vzhodnega trakta dvorca. Baročni oltarni nastavek je danes izgubljen.

Sicer pa so obsežnejše gradbene posege izvedli šele nasledniki Franca Antona Božiča okoli sredine 18. stoletja. Takrat so obema stranskima traktoma nadzidali podstrešni poletaži. Na dvoriščni strani južnega trakta so zgradili ožji prizidek, ki je podaljšal zahodno fasado trakta in ga tako navidez poenotil s širino severnega trakta. Dela so bila zaključena do leta 1764.

Osrednji reprezentančni del kompleksa je rizaliten s trikotnim čelom in za etažo višji od prizidkov severnega in južnega krila. Triosno fasado uokvirjata široki lizeni, ki sta na vrhu poudarjeni s strešnima kamnitima obeliskoma. Visoka pravokotna okna s profiliranimi segmentnimi čeli v prvem nadstropju kažejo na lokacijo reprezentančne etaže. V drugem nadstropju so pravokotna okna nekoliko manjša. V pritličju poudarja osrednjo os visok polkrožen rustikalen portal.

Za glavno fasado je prečno postavljen salon, zaradi česar se vtis beneškega tlorisa povsem podre. Levi (severni) trakt je rabil za gospodarske namene, in sicer je celoto zavzemala konjušnica, v desnem (južnem) so bili upravni prostori in kapela. Na severni stranski trakt je na zahodnem koncu severne fasade prislonjen renesančni oglati vogalni stolpič, ki je s konzolno poletažo presegal pritlični trakt.

Med letoma 1906–1909 je imel dvorec v lasti goriški trgovec Carlo Colotti, tik pred 1. svetovno vojno pa baron Copea, ki je dal stavbo temeljito prenoviti (mdr. ureditev vodovodne napeljave, sanitarij). Med vojno se je odseli v Italijo in med letoma 1916–1917 so bili v dvorcu nameščeni avstrijski vojaki, po koncu vojne pa italijanska vojska (dvorec im. Casa del soldato). Leta 1927 je baron Cope dvorec oddal v najem Ivanu Beltramu, ki je v njem dal urediti vinsko klet in prodajalno vin. Leta 1937 je dvorec s pripadajočimi zemljišči od barona Copea kupil v Ameriki živeči Franc Murovec, upravitelj je bil Josip Lutman. Med drugo svetovno vojno (september 1943) so partizani v njem deponirali veliko količino orožja, ki so jo nemški vojaki med ofenzivo odkrili in stavbo skupaj z deponijo požgali.

Po vojni je razdejani dvorec hitro propadal. Po smrti Franca Murovca leta 1968 ga je dedovala njegova sestra Marija por. Lutman. Spomeniška služba je pod vodstvom Emila Smoleta in po načrtih arhitektke konservatorke Nataše Štupar Šumi naslednje leto začela z obnovo. V prvi fazi obnovitvenih del se je želelo dvorec prirediti za stanovanja, kar je bilo kmalu zaradi načelnih in finančnih razlogov ovrženo. Prav tako je bila ovržena zamisel, da bi v njem namestili goriški arhiv, predvsem zaradi odmaknjenosti od mestnega središč Nove Gorice.

Leta 1973 so očistili in delno na novo pozidali vse nosilne zidove desnega in srednjega dela srednjega palacija, sanirani so bili baročni profilirani venci fasadnih zaključkov in na novo je bila narejena zahtevna strešna konstrukcija desnega in srednjega dela osrednjega palacija, napravljena strešna kritina v korčasti izvedbi. 1977 so potekala dela na severozahodnem stolpu in kleti, sanirali so zidovje, pozidali glavni objekt in starejši stolp ter rekonstrurali oboke. Konzolni venec stolpa je bil na podlagi analogij obnovljen med letoma 1978 in 1979.

Zaradi pomena zasnove je bil dvorec v sedemdesetih letih uvrščen v prvo kategorijo umetnostnih spomenikov na Slovenskem, a bil kasneje s tega seznama odstranjen. Do leta 1980 so ponovno zgradili vse porušene zidove in stropne konstrukcije ter prekrili vse stavbne trakte. Leta 1983 so bila na področju dvorišča izvedene arheološke raziskave.

Po osamosvojitvi je leta 1994 dvorec prešel v dolgoročni najem Aleša Bucika, župana leta 2006 novoustanovljene občine Renče–Vogrsko (po izločitvi iz občine Nova Gorica). Ta naj bi v naslednjih letih poskrbel za dokončanje obnove in revitalizacijo za potrebe gostinske, turistične, kulturne, družbene in konjeniške športne dejavnosti. Najemnik je po pogodbi do leta 2086 oproščen plačevanja najemnine. Danes je dvorec sedež podjetja Dvorec Vogrsko storitve, turizem, trgovina d. o. o. Družba naj bi bila torej registrirana tudi za ohranjanje kulturne dediščine bližnjih krajev, a po navajanju časopisa Delo je leta 2016 o nekdanji dejavnosti pričala le tabla restavracije Dvorec Vogrsko.